|
Imam eno vprašanje, za katerega bi si res iz srca želela odgovora. Imam 12-letno sestro, sama sem stara 20. Ona se vede precej "pubrtetniško", skrbi pa me, ker veliko uporablja splet in vem, da tam lahko izbrska kakšne neresnične informacije. Zdaj se je že začela razvijati in verjamem, da ji nič ni jasno. Vem, da so določene stvari odvisno od vsakega posameznika, ampak rada bi, da bi tudi ona bila deležna prave slike. Pa nisem prepričana, na kakšen način ji lahko to predam, ker niti jaz nisem bila kot najstnica deležna teh vsebin... BITI VZGOJITELJ NAJPREJ IZPRAŠUJE TVOJO VEST Nuditi mladim (dobro) spolno vzgojo ni prav nič lahka stvar. Nuditi mladim spolno vzgojo najprej izprašuje vest vzgojitelja in ga postavi pred vprašanje: »Kje si ti v odnosu do sebe, do telesa in kakšen je tvoj odnos do spolnosti?« Če ima tisti, ki naj bi nudil spolno vzgojo mlajšim generacijam slab ali neprimeren odnos do samega sebe, telesa ali spolnosti, bo mladim težje ponudil ustrezne informacije o telesnem in spolnem razvoju, saj bo tudi sam v sebi nosil mnogo nenaslovljenih vprašanj in stisk, ki se dotikajo tovrstnih tematik. Tisti, ki nudi spolno vzgojo (starš, vzgojitelj, učitelj, ...), je vedno najprej tudi sam povabljen k raziskovanju. Povabljen je k temu, da kot odrasla oseba išče odgovore tudi na svoja vprašanja, da morda poišče nove in drugačne pomene ter nove izkušnje. Biti dober vzgojitelj je izziv tudi zato, ker danes mlajše generacije zahtevajo več informacij, kot smo jih mi lahko nekoč dobili od naših staršev. Da bi mladostnika lahko vzgajali, ga je sprva potrebno razumeti. Pa si na kratko poglejmo nekaj značilnosti spolnega razvoja v mladosti. MLADOSTNIK SE RAZVIJA KOT SPOLNO BITJE Človek se razvija in raste tudi kot spolno bitje. Sposobnost spolne povezanosti je zelo pomembna, to pomeni možnost imeti otroke, hkrati pa omogoča najmočnejši način navezovanja in izkušnjo pripadnosti. Spolni razvoj - ta vseživljenjski proces, intenzivno nastopi ravno v obdobju pubertete. Takrat nastopi telesno, čustveno in spolno dozorevanje, povezano je s kemikalijami, ki jih imamo v svojem telesu (hormoni). Te nenadne in burne kemisjke reakcije v telesu ne vplivajo le na zunanje sprembe in na telesni razvoj mladostnika, temveč tudi na njegov način razmišljanja, čutenja in vedenja. Porast spolnih hormonov v telesu mladostnika sili k temu, da se prične zanimati in razmišljati tudi o nasprotnem spolu, spolnosti in o stvareh, ki so s tem povezane. Porast spolnih hormonov v obtoku ustvarja nove in silovite spolne nagone, občutke privlačnosti in erotično vzburjenje. Ta občutja so včasih prisotna še preden so možgani dovolj zreli za to, da zmorejo pravočasne zaviralne impulze in kognitivne funkcije. Telo – čustva – spolni nagon v času razvoja niso nujno usklajeni in zgodi se, da spolni nagon prehiteva mladostnikovo čustveno razvitost, zato še ne zmore vedno presoditi, kaj je normalno in primerno in kaj ni. Poleg tega pa mladostniki še ne zmorejo uvida, da vsakemu dejanju sledi posledica. Spolna vzgoja mladostnikov je danes izziv tudi zato, ker se proces spolnega razvoja prične mnogo bolj zgodaj kot včasih, sposobnost odgovornosti za partnerski odnos in družino pa se je premaknila v pozna dvajseta leta. V tem dolgem vmesnem času ostaja vprašanje, kako sploh prepoznavati in regulirati vse intenzivne čustvene in telesne vzgibe.  KAJ SI MLADOSTNIKI ŽELIJO (IZ)VEDETI?
Prva in največja potreba vsakega posameznika v fazi razvoja je ta, da bi se lahko razumel v svojih hormonskih spremembah. Da bi lahko razumel, kaj se z njim dogaja, čemu vse telesne spremembe, od kje ti močni čustveni vzgibi? Mladostniku je potrebno naslavljati svet, v katerem se trenutno nahaja, da bo lahko vse tisto, kar že doživlja, tudi razumel na primeren način. Njegovemu doživljanju in stvarem, ki jih že opaža, je potrebno dati »podnapise«, da se bo lahko tudi lažje sprejel v vsem, kar je in v tem, kar počasi postaja. Vedeti mora, kaj je normalno, kdaj in s čim se prekorači mejo, vedeti mora tudi, da je dober, ljubljen in sprejet takšen, kot je. Nekaj pomembnih informacij, ki jih kot "vzgojitelji" mladostnikom moramo povedati: Vse o menstruaciji. Vse o „mokrih sanjah“. Slišati o lepoti ženske in moške narave, razložiti, zakaj so si fantje in punce med seboj različni. Dajati velik pomen in poudarek prijateljstvu, saj se ta oblika odnosa zgodi pred partnerskim. Spregovoriti o zaljubljenosti in ljubezni. Podeliti z njimi tudi kakšno svojo osebno izkušnjo. Povedati, da je vse, kar doživlja, normalno, da je to del odraščanja, da gre za proces in, da določene stvari minejo. Da je spolnost del intimnega odnosa. „Dva, ki sta ustvarila odnos, se tako ljubita in spoštujeta, da si želita prihajati blizu tudi s telesom.“ Da v spolnosti nosimo največ odgovornosti – do sebe, do drugega, do novega življenja. Da je od tega, kako bodo doživeli prvi spolni odnos, odvisno, kako bodo spolnost doživljali skozi celo življenje. Da je spolnost nekaj, ki se mora zgoditi v skladu z voljo vsakega posameznika in je nekaj nad čemer je potrebno imeti kontrolo. Da je njihovo telo spoštovano in nedotakljivo. Vse o spočetju novega življenja. KNJIGE LISTAJTE SKUPAJ Z NJIMI Informacije o telesnem razvoju in spolnosti jim lahko ponudite s pomočjo knjige o odraščanju (teh je danes že kar nekaj). Vendar pa jim knjige ne porinite v roke z navodili, naj si stvari pač malo pogledajo. Prebirajte knjigo skupaj z njimi. Razložite jim stvari tudi s svojimi besedami. Lahko pripravite animacijsko predstavitev (ppt) s slikovnim gradivom, vsebino pa podajajte vi. Skupaj si oglejte kakšen dokumentarec ali film z omenjeno tematiko in po koncu ponudite možnost za pogovor. Povežite se še z drugimi starši ali vzgojitelji in skupaj pripravite delavnico spolne vzgoje za vaše mladostnike ali pa na delavnico povabite kakšnega strokovnjaka. BODITE PRISOTNI Informirajte jih. Poslušajte jih. Zdržite s stvarmi, ki jih morajo izraziti. Informacije podajajte spoštljivo in vedno govorite resnico. Dajte se jim na razpolago za njihova vprašanja: »Kadarkoli me lahko poiščeš in me vprašaš vse kar te zanima.« Bodite ranljivi in iskreni: »O tem kar me sprašuješ pa nisem čisto prepričan/a. Dajva skupaj raziskati to tvoje vprašanje. // To kar tebe zanima sem se tudi jaz vedno spraševal/a. Lahko pa skupaj poiščeva odgovor.« Povezujte stvari, ki jih doživljajo v svoji notranjosti, bodite njihov odmev in pomoč pri prepoznavanju notranjega sveta: „To kar se ti dogaja te resnično skrbi in ti prinaša strah. // Tu je toliko novih stvari zate, da je kar težko razumeti vse informacije naenkrat. Nič ni tu hudega.“ Bodite empatični in sočutni: »Razumem tvoje občutke. // Slišim tvojo stisko. // Vidim, da te to res zanima. // Verjamem, da ne vidiš rešitve. // Ja, te stvari včasih res težko razumemo.« Ne pridigajte! Spodbujajte jih h kritičnem razmišljanju, vzbudite v njih občutek, da vsakemu dejanju sledi posledica: "Dajva skupaj razmišljati, kaj bi takšnemu dejanju lahko sledilo." Postavljajte jim odprta vprašanja, naj se ob informacijah, ki so jih sprva dobili od vas naučijo tudi sami razmišljati, iskati odgovore in stvari med seboj smiselno povezovati. Postavljajte jim tudi jasne meje, ko je to potrebno, pojasnite jim, kaj je normalno in kaj ni: »Ni normalno, če imaš že pri 14-ih letih spolne odnose.« Bodite prisotni. Prisotnost pomirja notranje viharje, regulira stiske in ustvarja nove izkušnje. Pripomore k temu, da lahko mladostnik v neki situaciji dobi širšo sliko, saj se ob tem v možganih kreirajo nove nevronske poti. Prisotnost ustvarja zaupanje. Je način gradnje odnosa in združevanja. VI STE KOMPAS ZA NJIHOVA VPRAŠANJA Če se znajdete v situaciji, ko ne veste, kaj vašega mladostnika o teh tematikah pravzaprav zanima, ker se težje izraža ali pa so zanj te teme enostavno preveč občutljive, pomislite, kaj je vas zanimalo, ko ste bili mladostnik vi, kakšna so bila takrat vaša vprašanja in nejasnoti, kaj ste vi takrat pogrešali. Spregovorite jim o tem. To naj bo vaše glavno vodilo, ko boste iskali, o čem in kako jim sploh spregovoriti. Ne pozabite, da ste vi njihov zgled. Če boste tudi sami do takšnih vsebin lahko razvili spoštljivo držo in boste aktivni v iskanju odgovorov na vaša vprašanja, če boste tudi vi razvijali nežen odnos do sebe, do telesa in spolnosti, bo mladostnik to začutil. In nenazadnje, mladostnik srka vzdušje, ki ga s partnerskim odnosom ustvarjata njegova starša. BRSKANJE PO SPLETU Splet ob tematikah kot so spolnost, spolni razvoj ipd. ponudi veliko neustreznih, celo sprevrženih informacij, zavajanja in tudi laži. Normalno pa je, da bo mladostnik takšne informacije in odgovore iskal tudi na spletu in to ne glede na to, ali mu boste nudili spolno vzgojo ali ne. Vendar pa, če ima mladostnik še pravočasno priložnost te stvari slišati v varnem odnosu, na način, ki je iskren, spoštljiv in bo to izkušnja ob kateri se bo lahko notranje umiril, bo ob neprimernih spletnih vsebinah sposoben kritične presoje in jih ne bo vzel za svoje. „Mladostnike lahko vzgajamo, lahko jih opremimo, ne moremo pa namesto njih izbirati.“
0 Comments
 V primeru, ko nastopi spontani splav, se posteljica odlušči od stene maternice, krvne žilice se pretrgajo, nastopi krvavitev. Spontani splav označuje spontano prekinitev nosečnosti, preden je plod sposoben za preživetje v zunanjem okolju. Nekatere statistike kažejo, da se vsaka 4. nosečnost zaključi s spontanim splavom. Odstotek je torej zelo visok, pri čemer so to zgolj podatki za nosečnosti, ki jih je bilo že mogoče potrditi z ultrazvokom. Če upoštevamo še obdobje »kemične nosečnosti«, ki jo zaznajo le hormonski testi, je odstotek spontanih splavov precej višji. V takšnih primerih mnogo žensk niti ne ve, da so doživele spontani splav oziroma da so bile sploh noseče, saj krvavitev zamenjajo z menstruacijo. Zgodnji spontani splavi ostajajo v večini primerov nepojasnjeni (v kar 60%). Najpogostejši vzrok za spontane splave pa so kromosomske nepravilnosti. Drugi vzroki za spontani splav so še hormonske motnje, anatomske nepravilnosti maternice ali materničnega vratu, imunske motnje, okužbe in nekatere bolezni. Včasih so spontane splave smatrali za normalne. To naj bi bil način narave, da konča nosečnost, ki bi se tako ali tako končala. Danes pa medicina prihaja do tega, da je vsak spontani splav posledica določenih patoloških stanj. Najti natančen vzrok za spontani splav je pravzaprav eden največjih izzivov v medicini. Je pa obdobje v katerem spontani splav nastopi pomembna informacija.
Kromosomske nepravilnosti Ob združitvi ženske spolne celice in semenčice se prične celična delitev. Zgodi se, da pride do okvare kromosomov kar privede do propada oplojene jajčne celice. Spontani splav kot posledica kromosomskih napak navadno nastopi v prvem tromesečju, do 12. tedna. Po koncu prvega tromesečja se število splavov, ki so posledica genetskih nepravilnosti, zmanjša na manj kot 10%. Spontani splavi zaradi kromosomskih nepravilnosti so pogostejši v poznih 30-ih in po 40. letu starosti. Takrat pogosteje prihaja do t.i. procesa anevploidija, pri katerem pride do odklona števila kromosomov zarodka in posledično do propada oplojene jajčne celice. Ali je šlo za kromosomsko napako lahko pokaže analiza splavljenega tkiva. Vendar pa pri prvi izkušnji splava, se ginekolog najbrž še ne bo odločil za pošiljanje tkiva na analizo, ampak bo le predvideval, da je bil to vzrok splava. Hormoni Kadar so vzrok za spontani splav hormonske motnje, se ta zgodi do 10. tedna nosečnosti, po tem obdobju namreč tvorbo hormonov prevzame posteljica in morebitno pomanjkanje hormonov v materinem telesu nima večje vloge. Najpogostejša težava pri hormonskih motnjah je pomanjkanje progesterona zaradi prehitrega propada rumenega telesca. Da gre v ženskem telesu za prenizko vrednost progesterona, lahko opazimo tudi iz ciklusa in sicer preko kratkih lutealnih faz (faza je krajša od 11 dni), kapljičnih krvavitev pred menstruacijo, slabše opažene kvalitete sluzi in tudi preko močno izraženih PMS-jev. Nizka vrednost progesterona je pogosto znamenje, da nosečnost ne bi imela možnosti, da se obdrži. Sum na nezmožnost nadaljevanja nosečnosti zaradi težav s progesteronom se lahko potrdi ali ovrže s pomočjo dveh ločenih biopsij endometrija. Drugi pogost problem v povezavi s hormoni so nezdravljene težave s ščitnico. V tem primeru je zdravljenje ščitničnih težav primarno. Nepravilnosti maternice ali materničnega vratu Neobičajna oblika maternice je lahko vzrok za nezmožnost ugnezditve zarodka. Če se zarodek ugnezdi ravno v predel stene, kjer ne bo imel možnosti za optimalen razvoj, bo najverjetneje nastopil spontani splav. Obstajajo različne stopnje pregrad in nekatere so tako majhne, da ne povzročajo nobenih težav, spet druge bistveno povečajo možnost za spontani splav. Neobičajna oblika maternice in oslabljen maternični vrat sta lahko razlog za prezgodnji porod in sicer najpogosteje v obdobju med 12 do 24 tedni. V času rasti dojenčka, mu nepravilna oblika maternice preprečuje širjenje, šibek maternični vrat pa se lahko prične odpirati, saj ne zdrži teže otroka. Oboje se lahko dokaj uspešno zdravi kirurško. Imunske motnje Pri antifosfolipidnem sindromu imunski sistem pomotoma proizvaja protitelesa, ki napadajo določene beljakovine v krvi in ne vsiljivce v organizmu kot so na primer virusi in bakterije in proti katerim bi morala delovati. Antinuklearna protitelesa se tvorijo pri avtoimunskem odzivu, kjer protitelesa napadajo telesu lastne celice. Obstajata dve vrsti antifosfolipidnega sindroma, in sicer primarna, ki se pojavlja samostojno, in sekundarna, ki se pojavlja kot avtoimunska motnja. Pri avtoimunskem odzivu vzrok še ni popolnoma pojasnjen. Obstajajo pa določeni dejavniki, ki povečujejo tveganje za razvoj antifosfolipidnih protiteles: infekcije (sifilis, HIV, hepatitis C in malarija), določena zdravila, genetska izpostavljenost. Protitelesa lahko prepoznajo očetov dedni material kot tujek, zato pride do zavrnitve zarodka. Antifosfolipidna protitelesa lahko povzročijo tudi krvne strdke v posteljici (odvisno kako veliki krvni strdki nastajajo in kam v telesu potujejo), ki ovirajo ali upočasnijo dotok krvi do ploda, kar pa povzroči smrt ploda. Zaradi protiteles spontani splav najpogosteje nastopi v prvem tromesečju. Protitelesa so vzrok za 10 do 15% ponavljajočih se splavov. Prav pri ponavljajočih spontanih splavih v istem obdobju nosečnosti lahko posumimo, da je antifosfolipidni sindrom vzrok za splave. V tem primeru je potrebno opraviti test na protitelesa. Zdravila za antifosfolipidni sindrom zaenkrat ni, obstajajo pa številna zdravila, ki učinkovito zmanjšujejo tveganje za nastanek krvnih strdkov. Za zdravljenje sindroma zdravniki običajno predpisujejo zdravila, ki preprečujejo zgoščevanje krvi kot je na primer aspirin ali heparin. Čeprav je antikoagulacijska terapija med nosečnostjo zapletena, je dobra novica ta, da običajno prepreči splave, povezane z antifosfolipidnim sindromom. Okužbe Najpogostejše okužbe, ki lahko povzročijo spontani splav so okužbe kot posledica spolno prenosljivih bolezni (sifilis, gonoreja, klamidija …) in okužbe kot so mikroplazma, toksoplazma, listerioza, malarija in ošpice. Obstajajo bolezni, ki lahko povzročijo spontani splav ali deformacijo zarodka, če za boleznimi ženska zboli prav v času nosečnosti. Te bolezni so recimo norice, peta bolezen, hepatitis A in B. Če ne veste, ali ste jih že prebolele ali ne, se posvetujte z zdravnikom, ki vas bo poslal na testiranje. Okužbo, ki povzroči vročino nad 38 stopinjami, je treba obravnavati takoj. Obstaja majhno tveganje, da lahko dolgotrajna vročina vpliva na plod. Starost Starost je dejavnik za splav v smislu spremembe v telesu, ki so posledica staranja. Prvi in najpogostejši problem je s kromosomi. Niste vi tisti, ki imate težave, pač pa vaše jajčece ali semenčice, ki se tudi starajo. Starosti lahko prinese tudi druge težave, kot so slabo zdravje, bolezni ali hormonsko neravnovesje, zaradi česar se nosečnost težje obdrži. Te težave so bolj opazne po 40. letu. Splava ne povzroči Slabo počutje, prehlad, padec, udarec ali nesreča navadno niso razlog za splav, kot to ženske v strahu pogosto domnevajo. Dojenček je v svojem ovoju dobro zaščiten, obdan je s tekočino, in celo močni udarci v trebuh ga bodo verjetno le zazibali. Ko spontani splav nastopi, ga ne moremo z ničemer preprečiti. Navadno preteče kar nekaj časa od takrat, ko zarodek »umre«, do takrat, ko mi splav zaznamo ali ga diagnosticiramo.  Na spletni strani je bil objavljen anonimen vprašalnik o izkušnji in odnosu do hormonske kontracepcije. O hormonski kontracepciji smo na abili.si že pisali, tokrat smo želeli slišati tudi vaše mnenje. Na vprašanja je odgovorilo 235 žensk, velika večina v starosti med 21 in 35 let (90 %).
KONTRACEPCIJA – DA ALI NE? Na vprašanje, ali uporabljaš hormonsko kontracepcijo, je 20 % vprašanih odgovorilo pritrdilno, 44 % pa jih jo je uporabljalo v preteklosti. Kar 36 % hormonske kontracepcije ni nikoli uporabljalo. KONTRACEPCIJA – ČEMU? Razloge za uporabo hormonske kontracepcije smo iskali pri 150 (64 %) anketirankah, ki imajo s tem izkušnje. Glavni namen hormonske kontracepcije je zaščita pred nezaželeno nosečnostjo, kar je kot razlog za uporabo navedlo 100 vprašanih. Zdravstvene razloge je navedlo 11 vprašanih. Kombinacijo prej navedenih razlogov je obkljukalo 33 oziroma 22 % anketirank z izkušnjami. Kot posamični primeri se kot razlog pojavijo še boleče in dolgo trajajoče krvavitve, izboljšanje stanja kože, prestavitev menstruacije in logična posledica obiska ginekologa. KAJ PA STRANSKI UČINKI? V anketi so nas zanimali tudi morebitni stranski učinki, ki so jih ob uporabi hormonske kontracepcije opazile anketiranke. Dve tretjini od 150 žensk, ki imajo s hormonsko kontracepcijo izkušnje, je odgovorilo pritrdilno, tretjina pa jih ob ali po uporabi ni opazila. Kot stranski učinki so bili največkrat navedeni zastajanje vode in povišana telesna masa, nečista koža, nihanje v razpoloženju in povečana čustvena občutljivost, upad spolne sle, glavoboli, slabost, suha nožnica, težave s ščitnico, celulit, policistični jajčniki, krči, krvavitve . Kot dobri dodatni učinki so bili izpostavljeni lepša koža in lasje, večje prsi. OBČUTKI? Pri vprašanju, kakšne občutke prebuja uporaba hormonske kontracepcije, je bilo mogoče izbrati več odgovorov. 88 vprašanih, kar je dobra polovica tistih, ki imajo izkušnje s hormonsko kontracepcijo, je pomislilo na dvome, strah in negotovost, kaj to v resnici pomeni za njeno telo. Pri 38 se glede na rezultate ankete pojavlja tudi olajšanje, da obstaja možnost tovrstne uporabe. Da se počutijo neenakovredne v primerjavi z moškimi, je izrazilo 19 vprašanih. Izmed uporabnic in nekdanjih uporabnic je 43 takih, ki nimajo posebnih občutkov ob uporabi hormonske kontracepcije. SPLOŠEN ODNOS DO KONTRACEPCIJE Tudi pri vprašanju o splošnem odnosu do uporabe hormonske kontracepcije je bilo mogoče izbrati več odgovorov. Najpogostejši odgovor (96) je, da je ta nesprejemljiva zaradi škodljivih stranskih učinkov na telo in okolje, od teh je 30 dodatno izpostavilo, da ženski jemlje dostojanstvo in uničuje partnerski odnos. 34 jih priznava, da se zavedajo škodljivosti, a drugih možnosti ne vidijo, 36 anketirank pa je mnenja, da smo lahko srečni, da možnost sploh obstaja. 46 pa jih preslabo razume njeno delovanje in vpliv, da bi lahko realno presodili. DRUGE MOŽNOSTI NAMESTO HORMONSKE KONTRACEPCIJE Od vseh vprašanih je 47 % tistih, ki naravne in telesu bolj prijazne načine že prakticirajo. 30 % anketirank bi si želelo najprej raziskati in pridobiti informacije v zvezi z bolj naravno možnostjo, 17 % pa bi naravno in telesu bolj prijazno kontracepcijo takoj zamenjalo za hormonsko kontracepcijo. 6 % vprašanih bi vseeno izbralo hormonsko kontracepcijo. ALI BI ŠE KAJ IZPOSTAVILI? V vprašalniku so anketiranke lahko podale tudi svoje mnenje ali izpostavile, kar se jim je na to temo zdelo pomembno. Iz vseh zapisov smo tako izluščili nekaj misli, ki se večkrat pojavljajo. Zagotovo je izpostavljena premajhna informiranost tako o hormonski kot drugih oblikah kontracepcije, želite si, da bi bilo več dostopnega znanja o vseh možnostih, prednostih in slabostih vsake. Večji poudarek na predstavitvi in razlagi bi bilo potrebno nameniti predvsem mladim ženskam, ki se v življenju s tem srečujejo prvič. Nekaj je primerov slabih izkušenj, saj se hormonsko kontracepcijo predpisuje preveč zlahka, premalo pa je celostne obravnave. Premalo je zavedanja o svojem lastnem telesu in vračanju k naravnem. Nekatere ste dodatno izpostavile tudi dobre izkušnje tako pri hormonski kot pri naravni metodi kontracepcije. HORMONSKA KONTRACEPCIJA JE ... Kontracepcijska tableta je kombiniran preparat estrogena in progesterona, vsebuje sintetične hormone in je narejena zelo podobno kot oba ženska hormona – estrogen in progesteron. Hormonska kontracepcija deluje sistemsko, deluje namreč na vse mehanizme, ki so povezani s plodnostjo in na mnoge druge procese v ženskem telesu, ki sicer niso povezani s plodnostjo. KAKO DELUJE NA ŽENSKO TELO Vprašanju, kako deluje hormonska kontracepcija, pogosto sledi odgovor, da preprečuje ovulacijo. Ta odgovor je sicer lahko pravilen, ampak le deloma popoln. Natančneje si poglejmo, kako v ženskem telesu pravzaprav deluje ... Pri jemanju hormonske tablete žensko telo dobi istočasno umetni nadomestek estrogena in umetni nadomestek progesterona. Ta dva, umetno proizvedena visoko učinkovita hormona, sta s svojo kemično strukturo do določene mere podobna estrogenu, ki ga izločajo jajčne celice, in progesteronu, ki ga izloča rumeno telo. Če se spomnimo fiziologije menstrualnega ciklusa, vemo, da so možgani poveljni organ za delovanje menstrualnega ciklusa in za nastop plodnosti. Torej, če želi biti hormonska kontracepcija uspešna pri preprečevanju ženske plodnosti, mora najprej delovati na možgane. Možgani so njihov prvi tarčni organ, na katerega te kemične snovi s prihodom v kri delujejo. Ko prične ženska jemati tablete, pride že prvi dan v njeno telo nadomestni hormon – progesteron. To pomeni, da začne progesteron delovati v telesu ob povsem nepravem času kot pri naravnem ciklu, kjer začne progesteron delovati komaj v drugem delu ciklusa, po ovulaciji. Možgani tega ne prepoznajo in mislijo, da je do ovulacije že prišlo. Hipotalamus namreč sprejme signal, da je v krvi dovolj progesterona, zato ponovnega ciklusa ne sproži, dvig FSH hormona posledično ne nastopi. FSH hormon ostane blokiran, zato jajčne celice v jajčniku ne dozorevajo več do stopnje, sposobne ovulacije, ampak v jajčniku sproti propadajo. Ovulacija tako ne nastopi. Ker prične ta umetno ustvarjena blokada veljati že prvič, ko je ženska vzela hormonsko kontracepcijo, je na ta način ustavljeno njeno kompletno delovanje menstrualnega ciklusa. MOŽGANI – HORMONI – JAJČNIKI Umetni progesteron zmede delovanje hipotalamusa in hipofize in ju popolnoma izključi. Možgani na ta način zaspijo, menstrualni ciklusi izostanejo. Estrogen v tableti nima večje vloge, pomemben je le zato, da ne pride do prevelikega pomanjkanja estrogena v ženskem telesu, kar bi jo sicer lahko hitro privedlo do številnih bolezni. Jajčne celice zaradi blokade v možganih in zaradi prenehanja z izločanjem FSH hormona ne dozorevajo (kljub temu pa propadajo) in posledično ne izločajo estrogena, ki je pomemben tudi za dobro žensko počutje. Ker jajčne celice prenehajo z dozorevanjem, so ovulacije zavrte. JAJCEVODI Umetni preparat progesterona vpliva tudi na peristaltiko jajcevoda in na gibanje migetalk v jajcevodu. Nanj vpliva na način, da ga upočasnjuje. V primeru, ko določeni mehanizmi delovanja hormonske kontracepcije zatajijo, do ovulacije in oploditve vendarle pride, bo zaradi neprimerne peristaltike jajcevodov prišlo do zunajmaternične nosečnosti ali pa do zgodnjega spontanega splava. ENDOMETRIJ Hormoni iz kontracepcijske tablete delujejo tudi na sluznico maternice (endometrij). Vendar ne v naravnem cikličnem poteku, lepo po vrsti, najprej estrogen, ki sluznico maternice zgradi, jo zadebelji in s tem pripravi na vgnezditev in potem progesteron, ki pripomore k temu, da se maternična sluznica odlušči, zakrvavi in se nato prične v novem ciklusu ponovno obnavljati. V primeru hormonske kontracepcije oba hormona delujeta istočasno, estrogen skuša zunanjo plast sluznice na grobo zgraditi, progesteron pa ta mehanizem nenehno preprečuje. Rezultat tega je, da maternična sluznica nima več svojega naravnega procesa zadebeljevanja in nato luščenja, ampak postane povsem spremenjena in nesposobna za ugnezditev oplojene jajčne celice. V primerih, ko vsi drugi mehanizmi delovanja hormonske kontracepcije zatajijo in do oploditve vseeno pride, se jajčna celica v tako spremenjen in poškodovan endometrij ne bo mogla ugnezditi, zato bo po nekaj dneh odmrla in nastopil bo zgodnji splav, ki pa se ga ženska skoraj zagotovo sploh ne bo zavedala. SLUZ MATERNIČNEGA VRATU Po ovulaciji prične maretnični vrat zaradi delovanja progesterona tvoriti gosto sluz, mrežaste sestave in s kislim pH-jem. Ustvarja čep, ki semenčicam preprečuje prehod in ščiti ženska rodila pred bakterijskim vnetjem. Hormonska tableta posnema to delovanje. Kar se naravno zgodi v drugem delu menstrualnega ciklusa po ovulaciji, se zaradi umetnega hormonskega nadomestka umetno razširi čez celotno dolžino menstrualnega ciklusa. Kripte materničnega vratu prenehajo izločati plodno sluz, maternični vrat pa ostaja zaprt s čepom goste sluzi. Tako ni nobenih cikličnih sprememb, ki bi jih ženska lahko opazovala prek sprememb sluzi materničnega vratu. Nekatere ženske sicer opažajo stano majhno količino nožničnega izcedka, ki pa pogosto nima nič skupnega s plodno sluzjo. HK deluje tudi na sluz materničnega vratu in jo preoblikuje tako, da postane gosta in vlecljiva ter tako neprepustna za semenčice. VPLIV NA ČUSTVOVANJE Estrogen in progesteron, ki jih na pobudo hipotalamusa izločajo žleze z notranjim izločanjem nato povratno delujejo tudi na možgane in tam ustvarjajo možganske tokokroge. Možganski tokokrogi pa skrbijo za predelavo čustvenih stanj in za naše odzivanje na ta čustvena stanja. Poleg tega pa estrogen in progesteron vplivata tudi na zaznavanje vonja, okusa, na izostren vid, na zaznavanje čustvenih oddtenkov ter na ženski libido. Ker so pri hormonski kontracepciji umetni pripravki tisti, ki sedaj delujejo na možgane in ne več telesu lastni hormoni, se s tem spremeni tudi zaznavanje strahu, jeze, žalosti, veselja, zaznavanje okusa, vonja, želje po spolnosti in občutek za telesno privlačnost. Ti umetni pripravki v telesu prevzamejo nadzor tudi nad čutili, nad čustvenimi stanji in nad žensko reakcijo ob čustvenih spremebah. SISTEMSKO DELOVANJE Delovanje umetnih hormonskih preparatov deluje sistemsko kar pomeni, da vedno deluje na več mehanizmov naenkrat in jih spreminja. S tovrstnim načinom delovanja si hormonska kontracepcija ustvarja varovalko kar pomeni, da v primeru, ko delovanje hormonske kontracepcije na en mehanizem zataji, še vedno vpliva in spreminja ostale mehanizme in tako lahko precej uspešno deluje na preprečitvi oploditve jajčne celice, v kolikor pa do oploditve vseeno pride, je učinek hormonske kontracepcije že poskrbel, da bo ugnezditev zarodka nemogoča.
Danes veliko parov misli, da ima težave z neplodnostjo, nekateri celo dobijo takšno diagnozo, pa v veliko primerih temu ni tako. Dotaknili se bomo 7 točk, ki govorijo o tem, zakaj se parom lahko prehitro postavi napačno diagnozo - neplodnost in posledično tudi neprimerno obravnavo. 1. Nosečnost v roku enega leta ne nastopi V primerih, ko par v roku enega leta ne zanosi, kljub temu, da so spolni odnosi redni in nezaščiteni, se v medicini predpostavlja, da ima par težave z neplodnostjo. Ženska je na ciklus plodna največ 24 ur. Na leto pa lahko le redko ovulira, tudi samo 2x, 3x. Redne krvavitve niso vedno pokazatelj, da je ciklus tudi ploden in da je prišlo tudi do ovulacije. Če v tistih redkih primerih ni prišlo do spolnega odnosa, potem oploditev še ni morala nastopiti. V takšnih primerih rečemo, da se par sooča z zmanjšano plodnostjo, kar pomeni, da ima vse možnosti za zanositev po naravni poti le, da se to lahko pri njima zgodi samo nekajkrat na leto in je zato še toliko bolj pomembno, da poznata in razumeta fiziologijo ženske in moške plodnosti ter vesta, kako prepoznati ženske plodne dneve in ovulacijo. 2. Pri nerednih ciklih se predpostavlja, da so ti za zanositev problematični Neredni menstrualni ciklusi so največkrat obravnavani kot težava pri doseganju zanositve, zato so ženskam pogosto predpisani hormoni, ki naj bi menstrualne cikluse "uredili". Menstrualni ciklusi so bili včasih res bolj redni in vsakič približno enako dolgi (28 dni). Celo ravnali so se po luninem koledarju, saj naravna svetloba vpliva na delovanje hormonov. Zaradi sprememb v življenjskem slogu, so se dolžine menstrualnih ciklov spremenile in ni več tako redko, da je ženski menstrualni ciklus krajši ali daljši od 28 dni, ali pa se dolžina iz ciklusa do ciklusa spreminja. Normalna dolžina menstrualnega ciklusa traja od 21 do 35 dni. V določenih primerih pa traja tudi več, odvisno v katerem plodnem obdobju je ženska. Za žensko, ki je po prekinitvi jemanja s hormonsko kontracepcijo so dolgi in nihajoči ciklusi zelo normalni. Prav tako za žensko po porodu, za mamo, ki doji svojega otroka in za žensko, ki je vstopila v primenopavzalno obdobje. Pri ženski z dolgim ciklusom ovulacija zagotovo ne bo nastopila na 14. dan, ampak na kasnejši dan cikla. V takih primerih imamo težavo, če ginekolog pošilja žensko na preiskave za določanje plodnosti okrog 14. dne ciklusa. Pri dolgih ciklusih bodo vrednosti hormonov, ki so pomembni za ovulacijo okrog teh dni še nizki. Ta enkratna preiskava bo v tem primeru pokazala, da gre za cikluse brez ovulacij, kar pa bo najbrž tudi nerealno.  3. Preiskave se opravlja ob nepravem času Ženske so na preiskave pogosto napotene ob nepravem času, saj se v medicinski stroki orientirajo po 28-dnevnem ciklusu in tako predpostavljajo, da se ovulacija vedno zgodi okrog 14. dne ciklusa. Kadar imajo pari težave pri zanositvi, ginekolog lahko par napoti na preiskave za vpogled v stanje njune plodnosti. Ker je ženski menstrualni ciklus dinamičen in ker se nivo hormonov ter delovanje nekaterih reproduktivnih organov znotraj enega menstrualnega ciklusa spreminjajo, je zelo pomembno, v katerem delu menstrualnega ciklusa so določene preiskave izvedene. Ženske so na preiskave pogosto napotene ob nepravem času, saj se v medicinski stroki orientirajo po 28-dnevnem ciklusu. Tako bo ženska, ki ima ciklus krajši ali daljši od 28 dni ali pa se njeni ciklusi v dolžini spreminjajo, najverjetneje opravila preiskavo na neprimeren dan in s tem tvegala, da njeno ginekološko in reproduktivno stanje ne bo pravilno ovrednoteno. Njen rezultat bo pokazal, da »je vse v redu« kljub temu, da temu morda ni tako. Ovira za natančnejšo ginekološko diagnostiko pa lahko predstavlja že to, da se preiskav med vikendi in prazniki ne opravlja. Težava so lahko celo nekaj dnevne čakalne vrste za pregled pri ginekologu. V primerih, ko ženska opravi preiskave na neprimeren dan menstrualnega ciklusa obstaja tveganje, da njena diagnostika in zdravljenje ne bosta pravilno izpeljani. 4. Pogostost spolnih odnosov še ni dovolj
Predvideva se, da če par kljub pogostim spolnim odnosom ne zanosi, ima težave na področju plodnosti. Ginekologi celo svetujejo pogoste in redne spolne odnose, "vsak drugi dan", za uspešno doseganje zanositve. Pari, ki si želijo zanositve bodo zagotovo poskrbeli za pogoste spolne odnose, enako jim bo svetoval tudi ginekolog. Navadno se celo predvideva, da če par kljub pogostim spolnim odnosom še ni dosegel zanositve, ima zagotovo težave na področju plodnosti. Vendar pa pogosti spolni odnosi niso dovolj za uspešno doseganje zanositve. Bolj kot to, je pomembno kdaj spolni odnos nastopi. Za doseganje zanositve je nujno, da spolni odnos nastopi, ko ženska zaznava sluz materničnega vratu t.i. vrhunec sluzi, ki naznanja, da je ovulacija že zelo blizu. Ta sluz pa omogoča prehrano in transport kakovostnim semenčicam in je tudi pogoj za uspešno oploditev. V semenskem izlivu je samo 15% semenčic takšnih, ki so oploditve sposobne. Pri pogostih izlivih se lahko kakovost semenčic v izlivu še zmanjša. V nekaterih primerih je s spolnostjo potrebno celo počakati do dneva, ko ženska predvideva, da se pojavlja vrhunec sluzi. Na ta način moški »špara« z dobrimi semenčici do obdobja, ko bo ženska imela dovolj plodne in s hranili bogate sluzi, ki jim bo omogočila prehrano in transport do jajcevoda. 5. Spregleda se partnersko dinamiko in čustveni element Do težav s spočetjem prihaja tudi zato, ker so v ozadju (potlačene) partnerske in čustvene težave, vendar pa je ta element v večini primerov spregledan in tako ostaja neobravnavan. Odnos, ki je zavedno ali nezavedno prežet s strahom, negotovostjo, nezaupanjem in z veliko mero napetosti, bo blokiral delovanje spolnih hormonov, ki so pomembni za ovulacijo. Hipotalamus, področje v možganih, je pomemben tako za predelavo čustvenih stanj, kot tudi za nadziranje in uravnavanje endokrinega sistema. V primerih, ko pride do potreb po predelavi intenzivnih in stresnih čustvenih stanj, bo uravnavanje endokrinega sistema in posledično tudi delovanje spolnih hormonov nepopolno in osiromašeno. Tako se lahko zgodi, da ženska ne bo imela ovulacij (kljub rednim krvavitvam). Telo je tu ustvarilo pomembno varovalko v ženskem reproduktivnem sistemu, ki teži k temu, da mora ženska najprej poskrbeti zase, da bo lahko skrbela še za otroka. V takih primerih je nesmiselno iskati in odpravljati vzrok za težave (samo) na telesnem nivoju, ampak je potrebno regulirati (tudi) čustvene napetosti. 6. Ženske se osredotočajo samo na merjenje bazalne temperature Samo merjenje bazalne temperature in opazovanje temperaturnega nivoja tekom menstrualnega ciklusa ni dovolj za uspešno doseganje zanositve. Nekatere ženske si pričnejo za doseganje nosečnosti meriti bazalno temperaturo. Nekaterim to svetuje celo ginekolog. Vendar pa samo merjenje bazalne temperature ne bo dovolj za doseganje zanositve, saj se temperaturni nivo, ki je pokazatelj porasti progesterona v začetku drugega dela menstrualnega ciklusa dvigne komaj po tem, ko je jajčna celica že odmrla. Za uspešno doseganje zanositve je nujno potrebno tudi opazovanje sluzi materničnega vratu, ki je ključna za prehrano in transport semenčic do jajcevoda, kjer do oploditve pride. Merjenje bazalne temperature v kombinaciji s plodno sluzjo je lahko v pomoč pri naslednjem; v ciklusu lahko vidimo, če do ovulacij res prihaja, nam je v pomoč pri potrditvi, da je ženska vstopila v lutealno fazo menstrualnega ciklusa. 7. Dogajajo se ponavljajoči spontani splavi za katere pa ženska sploh ne ve Zgodi se, da par zanositev dosega, ampak se dogajajo zgodnji spontani splavi, ki jih ženska niti ne zazna. Obstaja pa velika razlika med parom, ki spočetje sicer doseže, ampak se ta vedno konča s spontanim splavom in med parom, kjer do zanositve sploh ne pride. So primeri, kjer se zgodi, da do zanositve sicer prihaja, vendar pa se dogajajo ponavljajoči zgodnji spontani splavi za katere ženska sploh ne ve. V teh primerih krvavitve vzame kot močnejšo menstruacijo in kot sporočilo, da ima za seboj samo še en neuspešen poizkus zanositve. Pri spontanem splavu je skoraj nemogoče za nazaj odkrivati vzrok zanj. Nam pa spremljanje in beleženje menstrualnega ciklusa daje natančnejši vpogled, kaj se v ženskem reproduktivnem sistemu dogaja. Kadar iz ciklusa razberemo, da so lutealne faze prekratke, da se pogosto pojavljajo dolgotrajne kapljične krvavitve že pred menstruacijo, nam to kaže na pomanjkanja progesterona, kar onemogoča vgnezditev oplojene jajčne celice v maternično votlino. Pomanjkanje progesterona se lahko zelo uspešno zdravi in s tem pripomore k uspešni zanositvi in donositvi. Zato je sprva pomembno, da je težava pravilno diagnosticirana, velika razlika je namreč med parom, ki ima težave pri spočetju in parom, ki spočetje sicer doseže, ampak se ta vedno konča s spontanim splavom. Prav zaradi vseh zgoraj opisanih točk je zelo dobrodošlo, če razume kako pravilno spremljati indikatorje, ki naznanjajo plodne dneve in ovulacijo ter si na ta način vsak dan spremlja in beleži vzorce menstrualnega ciklusa. Tako ima ves čas vpogled v svoj reproduktivni sistem, obenem pa si vodi zgodovino zabeleženih ciklusov, kar pa je realen in pomemben pokazatelj dogajanja na področju njene plodnosti in ginekološkega zdravja. Svetovalci za naravno plodnost se v praksi srečujemo s pari, ki so že bili diagnosticirani kot "neplodni pari" pa se je kasneje izkazalo, da gre samo za zmanjšano plodnost kar pa pomeni, da sta zmožna spočeti novo življenje na popolnoma naraven način, a jima to lahko uspe le v redkih obdobjih. HPV - Humani papiloma virus
Humani (človeški) papilomavirusi (HPV) so virusi, s katerimi se pogosto okužijo ženske in moški povsod po svetu. Obstaja več kot 200 različnih genotipov HPV. Okrog 45 genotipov HPV povzroča okužbe spolovil, rodil, predela okoli zadnjika, grla in ust. Edine celice na katerih lahko živijo virusi HPV, so tanke epitelijske ploščice, ki jih najdemo na površini kože, materničnega vratu, nožnice, zadnjika, zunanjega ženskega spolovila, glavici spolnega uda pri moškem, v ustih in v žrelu. Okužba s HPV lahko povzroča predrakave spremembe in raka materničnega vratu, genitalne bradavice (kondilome), papilome grla in po zadnjih raziskavah tudi težave pri zanositvi. HPV so glavni vzrok za nastanek raka materničnega vratu, povezani pa so tudi z nastankom drugih rakov, tako pri moških, kot pri ženskah. PRENOS OKUŽBE HPV se prenese s tesnimi stiki s kožo ali sluznico okužene osebe, najpogosteje pri spolnih odnosih (vaginalni, analni, oralni). Okužbe s HPV so najpogostejše spolno prenosljive okužbe in večina spolno dejavnih oseb se tekom življenja okuži s HPV. Velik delež ljudi sploh ne ve, da so okuženi s HPV. Prav tako ne vedo, da morda HPV prenašajo na svojega spolnega partnerja. S HPV se lahko okužimo, tudi če partner nima nobenih znakov ali simptomov okužbe. Okužbe s HPV so bolj pogoste pri tistih, ki imajo veliko spolnih partnerjev ali imajo spolne odnose z nekom, ki ima veliko partnerjev. Ker je okužba s HPV tako pogosta, se večina ljudi okuži kmalu po začetku spolne dejavnosti, zato so okužbe najpogostejše pri adolescentih in mlajših odraslih, starih od 15 do 25 let. Najnovejše raziskave kažejo, da se je več kot 50% žensk v srednješolski starosti s HPV okužilo v štirih letih po prvem spolnem odnosu. ZNAKI OKUŽBE in ZDRAVLJENJE Ljudje okuženi s HPV večinoma sploh ne vedo, da so okuženi. HPV najdemo v koži ali sluznicah in običajno ne povzročajo nobenih težav. Pri večini žensk (90 %) okužba po 8 do 12 mesecih spontano mine, k čemur prispeva tudi dober imunski sistem. Pri nekaterih ženskah (10 %) pa se lahko razvije trajna okužba s HPV. V teh primerih je tveganje za razvoj hujših predrakavih sprememb in raka materničnega vratu večje. Za okužbo s HPV ni zdravila. Lahko pa se zdravijo bolezni, ki nastanejo kot posledica te okužbe. POVEZAVA MED HPV in RAKOM MATERNIČNEGA VRATU Približno 45 genotipov HPV lahko povzroča manjše spremembe celic materničnega vratu, ki so navadno brez posledic. Približno 12 genotipov HPV, ki veljajo za onkogene, pa lahko povzroči take spremembe celic materničnega vratu, ki v redkih primerih pripeljejo do vznika raka materničnega vratu. V zadnjih letih zaradi te bolezni pri nas umre 40-50 žensk letno. Poleg tega se v Sloveniji na leto operativno zdravi preko 3000 žensk, pri katerih so bile odkrite predrakave spremembe, ki so posledica trajne okužbe z enim od visokorizičnih HPV. Za rakom materničnega vratu najpogosteje obolevajo ženske po 50. letu starosti. HPV in NEPLODNOST Zadnje raziskave potrjujejo, da imajo pari, ki so pozitivni na okužbo s HPV več težav pri zanositvi kot pari, ki so HPV negativni. Pri ženskah velja, da ji vsaka okužba s spolno-prenosljivimi bolezni (vključno s HPV) prinese to, da težje zanosi oziroma, da ostane noseča. Ameriški ginekologi in porodničarji navajajo več primerov brazgotin in blokad v jajcevodih pri ženskah, ki so bile okužene s spolno-prenosljivimi boleznimi. Določeni genotipi HPV-ja lahko vplivajo na zmanjšano sposobnost zarodka pri vgnezditvi čemur sledi spontani splav. Ena izmed raziskav iz leta 2018 je pokazala, da okužba s HPV povzroča neplodnost tudi pri moškem. Moški z okužbo HPV imajo 3 do 4x več težav pri zanositvi kot moški, ki okužbe nimajo. Določeni genotipi virusa HPV pri moškem vpliva na plodnost tako, da se veže na glavico semenčice kar ji ovira gibanje in jo s tem onesposobi za oploditev. ABC PREVENTIVA Možnosti za okužbo s HPV lahko zmanjšamo tako, da upoštevamo ABC princip varne in zdrave spolnosti: A – »abstinenca« ali odložitev prvega spolnega odnosa na obdobje večje zrelosti, s parterjem, ki ga poznamo in mu zaupamo, B – »bodi zvest« ali zvestoba dveh partnerjev (osebe, ki imajo v življenju več spolnih partnerjev, imajo večje tveganje okužbe s HPV in tudi drugih spolno prenosljivih okužb), C – »condom« oziroma kondom, njegova pravilna in dosledna uporaba naj bi zmanjšal prenos okužbe s HPV, vendar pa velja poudariti tudi to, da zaradi prisotnosti HPV na drugih mestih kože in sluznic okužbe ne prepreči popolnoma. Kondom pa ne prinaša visoke zaščite tudi zato, ker je za določene oblike virusov prepusten. KAJ PA CEPLJENJE? Eden izmed ukrepov za preprečevanje okužb s HPV je tudi cepljenje, ki pa je neobvezno. Do sedaj opravljene raziskave so pokazale, da zaščita s cepljenjem proti okužbi s HPV traja vsaj deset let. Cepljenje je namenjeno preprečevanju razvoja predrakavih sprememb na materničnem vratu, zunanjem spolovilu, nožnici in v zadnjiku, ki so lahko posledica okužbe z določenimi onkogenimi genotipi. Prvo cepljenje se opravlja pri deklicah v starost 9 let. Cepiva proti HPV so lahko učinkovita samo pri še neokuženih ženskah, torej pri ženskah, ki še niso imele spolnih odnosov. Cepivo pa lahko ščiti le proti določenimi visokorizičnimi genotipi HPV. Tudi kasneje je cepljenje lahko smiselno, vendar je manj učinkovito, če se je oseba že okužila z enim od genotipov HPV proti katerim ščiti cepivo. ODVZEM BRISA MATERNIČNEGA VRATU Cepljenje ne zavaruje proti vsem genotipom HPV, ki povzročajo predrakave spremembe in raka materničnega vratu, zato bodo tudi pri ženskah, ki bodo cepljene, nujno potrebni redni ginekološki pregledi in odvzemi brisov materničnega vratu (presejalni pregledi), v skladu s priporočili. Ženske, ki redno hodijo na presejalne preglede, imajo kar 70–80 % manjšo verjetnost, da bodo kadarkoli zbolela za rakom materničnega vratu.  Danes so nekemične odvisnosti v porastu, odvisnost od elektronskih naprav, pornografije, ličil, ... Potencial za razvoj določene odvisnosti se začne zelo zgodaj, že v fazi otroštva, ki pa se okrepi v obdobju najstništva, ko se delovanje možganov preoblikuje in še bolj utrdi. IZ DEČKA V »PERVERZNEŽA« V času pubertete, med 9. in 14. letom starosti, prične telo fanta zalivati val testosterona, ki ga pričnejo na pobudo možganov v večjih količinah izločati moda in nadledvična žleza. Testosteron ne vpliva le na izrazite telesne spremembe fanta, ampak začne voditi tudi njegove misli in vedenje. Hormon prične dramatično vplivati na tiste dele možganov, ki so odgovorni za spolnost. Njegovi možgani postanejo prežeti z mislimi na spolnost in ga nekontrolirano silijo k vizualizaciji telesnih ženskih podob. Morda se zdi, da se dečki pričenjajo spreminjati v »perverzneže«, vendar pa je to eden izmed naravnih načinov, da se bodoči moški začne postopoma pripravljati na tisto, kar bo postalo zanj zares pomembno, razumljivo in dosegljivo komaj v kasnejši dobi - na reprodukcijo. V SVET PORNOGRAFIJE Prav v tem obdobju te nenadne burne možganske spremembe široko odprejo vrata pornografiji, ki je danes na prefinjen način dostopna skoraj na vsakem vogalu. V svetu pornografije mladi fantje dobijo hiter način, kako nahraniti svoje misli o spolnosti, in kako s pomočjo vizualizacije in dražljajev umirjati svoje telo. Gledanje pornografije spodbudi izločanje dopamina, ki najprej sproži občutja evforije in vznesenosti, nato pa doseže občutja nagrajevanja in ugodja. Zaradi tega učinka se fantovsko telo umiri obenem pa občuti nepopisno zadovoljstvo. Četudi se zatem pojavi občutek krivde, bo že ob naslednjem občutju melanholije, dolgčasa, stresa ali celo lakote, iskal dozo dopamina zopet na istem mestu - v pornografiji, ki mu bo ugrabila in zasužnjila telo, um in duha, še preden se bo tega sploh zares zavedal. ALI OBSTAJA PREVENTIVA? Kar nekaj lahko naredimo na preventivi, v največji meri prav v svetu starševstva. Če gremo v sam temelj spolne vzgoje, je najmočnejša vzgoja tista, ki jo bo otrok deležen doma, predvsem iz tega, ko bo sam najprej začutil kakšen odnos do telesa, golote in spolnosti imata njegova starša; ali so te teme tabu, prepovedane, grešne in slabe? Se jih nenehno izpostavlja na neprimeren in sprevržen način? Ali pa je to predstavljeno s spoštljivo držo, kot nekaj naravnega in dragocenega? Ko prične deček na pragu pubertete zaznavati svoje telo, ki v njem prižiga misli in željo po spolnosti, je pomembno, da mu je to pojasnjeno kot nekaj povsem normalnega. Dovolj je, če se lahko najstnik v svojih spremembah in doživljanjih telesa le opazuje brez, da bi moral karkoli storiti v smeri, da bi se njegovo telo s pomočjo »spolnega eksperimentiranja« nenadoma umirilo. V tem obdobju je zelo pomembno, da ga starši spodbujajo in podpirajo zlasti pri aktivnostih, ki so prav tako pomembne za moški svet, pri športu ter v dejanjih kjer sta potrebna tveganje in pogum, s tem mu namreč omogočajo, da usmerja pozornost in razvija svoje potenciale na drugih področjih.  NE-DOVOLJ DOBRA IN NE-PRIPADNA Pri deklicah pa začneta v puberteti njuhove možgane zalivati estrogen in progesteron, ki ga v največji meri ciklično izločajo jajčniki. Hormona močno vplivata na tiste dele možganov, ki so odgovorni za čustvovanje. Hormonski valovi začno v večjih količinah zalivati možganski center za zaznavanje sprejemanja in zavračanja. Za odraščajoče dekle je občutek povezovanja in pripadnosti izrednega pomena, mnogo bolj kot za odraščajoče fante. Ker se njeno telo razvceta, možgani pa prično delovati ciklično in bolj burno, ne bo vedno znala razumeti in razbrati, kdaj in ob kom je lahko zares sprejeta. Zato si bo prevode, ki pa so žal pogosto napačni, dajala sama; da je neprimerna, nepomembna, nezaželena in ne dovolj dobra, da zaradi vsega tega ne sme nikomur pripadati. PRODANA LEPOTNI INDUSTRIJI Ker pa dekleta hrepenijo po pripadnosti, saj jim edino to prinese največji občutek varnosti, bodo iskale načine, kako to doseči. Eden izmed načinov je iskanje pripadnosti s pomočjo lastnega videza, saj ga najstnice dojemajo kot najpomembnejši del lastne biti. Tu pa hitro najde svoj prostor lepotna industrija, ki jim začne z lažnimi primeri idealne podobe ženske obljubljati tisto, česar si najbolj želijo. Ličila, oblačila, lepotni posegi, pretiravanje s hujšanjem in prehrano postanejo glavna sredstva in načini, kako se približati idealni ženski in bodo zato, da bi se lahko čutile popolno naredile vse, šle tudi preko lastnih meja samo zato, da bi lahko zaznale tisti majhen občutek ugodja s tem, ko jim bo nekdo na podlagi zunanjosti, končno dal potrditev njihove vrednosti. Dekleta na ta način gradijo svojo osebnost samo na podlagi zunanjosti in tako postanejo prodane lepotni industriji, izgubijo stik s seboj in ne potencirajo tistega kar žensko naravo gradi globoko od znotraj. OČE JE KLJUČ DO SAMOZAVESTI Deklice morajo prvo potrditev in občutek pripadnosti dobiti od lastnih staršev. Ta del je pomemben že pred vstopom v puberteto, v času najstništva pa se mora še okrepiti. Tudi tu velja enako: zgled in izkušnjo pripadnosti bodo najprej našle pri odnosu, ki ga imata starša med seboj; je njun odnos ljubeč in spoštljiv, sta si naklonjena in zmoreta razreševati konflikte? Potem v odnosu, ki ga lahko goji z mamo in v odnosu, ki ga ima z očetom. Slednji je celo pomembnejši, saj je lik očeta obenem prvi lik moškega - predstavlja vlogo tistega, ki prinaša občutek varnosti. V času pubertete, ko začno hormoni ciklično zalivati njene možgane, bodo dekleta v določenih obdobjih občutla več samozavesti, že čez nekaj dni pa bodo njeni občutki popolno nasprotje temu. Stavek: »Te hlače ti ne stojijo prav,« bo v nekaterih dneh zlahka preslišala, spet drugi dan bo takšna izjava zanjo prava katastrofa, saj ji bo prinesel občutek tesnobe, nezadovoljstva in razočaranja nad samo seboj. Tu je zelo pomembno, da starša resnično verjameta vanjo in jo podpirata z vsem kar je, še zlati takrat, ko ona sama tega ne zmore. Prevodi staršev, ki govorijo o tem, da je ljubljena, lepa, dovolj dobra in pomebna, so ključnega pomena. Prav očetove besede, kot so: »Vidim, da ti je trenutno res težko, ampak v resnici si tako čudovita in zelo dobro ti gre! Zame boš vedno edinstvena,« bodo njeni možgani lahko sprejeli, kot nekaj pozitivnega, kar bo pripomoglo k izločanju dopamina in ustvarjanju potenciala za nepogrešljivo žensko samozavest. SPODBUJANJE KRITIČNEGA RAZMIŠLJANJA
Raziskave kažejo, da imajo mladostniki, ki so odraščali v okolju, kjer so lahko imeli občutek, da je njihovo telo lepo in so imeli zgled ljubečnosti in spoštovanja, manj nerazumnih in iracionalnih skokov v spolnost ter manj dovzetnosti za pornografijo. V obdobju najstništva pa je pomembno, da se mladostnikom ponudi kvalitetne informacije skozi katere se lahko razumejo v svojih telesnih spremembah, še bolj kot to pa je pomembno spodbujanje kritičnega razmišljanja na način: »Če nekaj storim, se za tem nekaj zgodi.« V tem obdobju jim lahko poleg informiranja postavljamo vprašanja ob katerih naj razmišljajo brez, da bi zanje že imeli pripravljene odgovore: »Kakšen odnos do telesa, nasprotnega spola in spolnosti želiš razviti?« Tak način razmišljanja jim namreč prinaša konkretno izkušnjo in občutek, da postajajo sami odgovorni za svoje življenje. Pomembno pa je tudi, da starši najstniku zagotovijo varno okolje v katerem lahko kadarkoli izrazijo vsa svoja občutja, razmišljanja, dileme in stiske.  Približno dva tedna po oploditvi se jajčna celica ugnezdi v maternično sluznico in se priključi na mamin krvni obtok. Ko se ta dva krvna obtoka združita, se v ženskem telesu in v njenih možganih začnejo dogajati hormonske sremembe. To je že prva močna vez med mamo in otrokom. V krvi matere začne naraščati hormon progesteron, ki upočasnjuje njene možganske tokokroge, zato pogosto postane dremava in utrujena. Dojke postanejo občutljive, pojavi se jutranja želja po hrani, vonjave pa jo silijo na bruhanje, saj jo telo želi obvarovati, da ne bi zaužila česa, kar bi škodovalo njenemu otroku. To so za žensko velike spremembe, ki ji obenem sporočajo, da je vendar noseča, dokler tega sporočila ne bo nadomestil vidno rastoči trebušček. SPONTANI SPLAV, KO OBČUTKE PRIČAKOVANJA ZAMENJA ŠOK V primeru, ko nastopi spontani splav, se posteljica odlušči od stene maternice, krvne žilice se pretrgajo, nastopi krvavitev. Ženska nenadoma ne občuti več napetih prsi, slabost in utrujenost izgineta. Spontani splav označuje spontano prekinitev nosečnosti, preden je plod sposoben za preživetje v zunanjem okolju. Spontani splav prinese najprej šok in občutja strahu. Veselje in pričakovanje zamenjata strah in globoka žalost, kasneje se pogosto pojavlja tudi jeza, sram in občutki krivde. Ženske tovrstna čutenja doživljajo globlje in pri njih trajajo dlje v primerjavi z moškimi. Njeno telo je namreč imelo fizično izkušnjo novega življenja, hormoni so ustvarili novo dinamiko delovanja, njeni možgani pa so preko nevrotransmitorjev že ustvarili neizbrisen spomin. Ženske pričnejo vzrok za spontani splav iskati v svojem telesu in ga celo obsodijo za glavnega krivca. V njeno podzavest se naseli krivda, ki ji prinese misli in občutke, da so z lastnim telesom izdale sebe in drobno življenje. Svoje telo prepoznavajo, kot ne dovolj dobro in kot nesposobno, da bi donosilo otroka. Ob vsem tem pa se pričnejo pojavljati pretirane skrbi: »Kaj je z mano narobe, česa nisem naredila prav?« TELESNA ODTUJENOST Izkušnja spontanega splava pogosto (začasno) spremeni spolnost. Predvsem pri ženskah se zmanjšata želja in zanimanje za spolnost, pojavi se zavračanje telesne intime ali pa celo strah pred njo. Lahko se pojavi nezmožnost uživanja v spolnosti ali boleči spolni odnosi. Tu ne gre za zavračanje partnerskega odnosa ali zavračanje partnerja, ženska namreč lahko svoje telo doživlja tako zelo nemočno, celo kot nekaj slabega, neprimernega, da še ne zmore sprejemati ljubezni skozi telesno intimo ampak hrepeni po tem, da bi v odnosu najprej našla prostor za besede, žalovanje, tolažbo in občutke, da ni sama. Razlog, zakaj se pri ženskah po spontanem splavu spremeni želja po spolnosti ali izkušnja spolnosti je ta, da možgani spolni odnos prepoznajo kot dejanje, ki bi jo lahko zopet pripeljalo do ponovne izkušnje šoka, razočaranja, strahu, krivde. Moški in ženske imajo namreč za varnost in strah različne možganske tokokroge, ki se krepijo na podlagi izkušenj. Občutki varnosti so globoko vsejani v možganska vezja in v (nezavednem) pričakovanju ponovnega strahu ali bolečine, se ženski možgani 4-krat bolj aktivirajo v primerjavi z moškimi. Ko ženski možgani neko stvar prepoznajo za »nevarno« se amigdala močno aktivira in prične svojo pozornost usmerjati v prežečo nevarnost. Tako ji lahko spolnost začasno predstavlja »nevarno« izkušnjo po kateri bo zopet deležna preplavljenosti z negativnimi čutenji in tesnobo. Zaradi tega začne telesno intimo zavračati ali pa ji ta začne predstavljati napor in bolečino. MENSTRUALNI CIKLUS BREZ OVULACIJE - ZAČASNA NEPLODNOST Po spontanem splavu tudi telo potrebuje čas, da si opomore. Nosečnost spremeni delovanje hormonov v ženskem telesu, kar vpliva na več mehanizmov naenkrat. Žensko telo naenkrat preide iz stanja nosečnosti v fazo, ko nosečnosti ni več. Njen ciklus je po spontanem splavu lahko drugačen: neredne krvavitve / krvavitve postanejo bolj močne / pojavi se začasna odsotnost ovulacij, ... Poglejmo zakaj lahko pride do tega. Hipotalamus je področje v možganih, ki je odgovoren za normalno in nemoteno delovanje menstrualnega ciklusa, poleg tega pa je glavni center mnogih pomembnih homeostatičnih funkcij in predstavlja najpomembnejšo povezavo med avtonomnim živčnim sistemom in endokrinim sistemom. Hipotalamus je odgovoren tudi za predelavo čustvenih stanj v fizična občutja sproščenosti in napetosti. Izkušnja spontanega splava je za žensko stresen dogodek, ki ga še nekaj časa podoživlja. Takrat njena zadnja polovica hipotalamusa prek simpatičnega živčnega sistema telesu nenehno pošilja signale vzburjenja in strahu in tako telo ohranja v stanju napetosti in v krču. Hipotalamus mora na ta način veliko energije namenjati simpatičnemu živčevju in tako so njegove druge funkcionalnosti oslabljene, med drugim tudi komunikacija s hipofizo – žleza z notranjim izločanjem, ki skrbi za izločanje hormonov pomembnih za menstrualni ciklus. Tako bodo lahko nastopili ciklusi brez ovulacij. Krvavitve bodo sicer prisotne, vendar brez predhodne ovulacije (t.i. pregradna krvavitev). Zaradi oslabljene komunikacije med hipotalamusom in hipofizo delovanje hormonov, ki so nujno potrebni za nastop ovulacije, ne bo zadostno. Ciklusi brez ovulacije so neplodni ciklusi. Začasna odsotnost ovulacij je naravni mehanizem telesa, ki želi poskrbeti, da si ženska po takšni izkušnji lahko telesno in čustveno opomore. PROCES ŽALOVANJA
Izkušnja spontanega splava je ena izmed najtežjih preizkušenj ženske in nenazadnje tudi partnerstva. Gre za krivico, ki jo je ženska oz. par zmožen prepoznati komaj takrat, ko si dovolita nerojeno življenje odžalovati in ko zmoreta priti do spoznaja, da spontanega splava pravzaprav ne bi mogla z ničemer preprečiti. Po izkušnji spontanega splava je obdobje žalovanja ne samo normalno, ampak nujno. Ženska mora ozavestiti, da se je spočetje zgodilo, da je bilo njeno stanje v fazi nosečnosti, četudi tega ni še nihče opazil, da je nosečnost in otroka zaznavala samo ona in to ravno preko slabosti, spremembe v zaznavanju vonja, občutljivosti dojk, utrujenosti, nespečnosti, ... Žalovanje po spontanem splavu je proces znotraj odnosa moški - ženska. Je proces, ki ga doživljata vsak na svoj način. Medtem ko je moški zelo hitro sposoben predelati, "pozabiti" na dogodek ter zaživeti dalje, bo ženska potrebovala mnogo več časa. Njeno zdravljenje in žalovanje pa bo najbolj učinkovito prav ob njem; preko pogovorov, besed, solz, preko občutkov, da ni sama in da ji je dovoljeno o izkušnji izgube govoriti toliko časa kolikor potrebuje. To je zanjo najboljši način "terapije" preko katere se bodo sprostila njena notranja stanja napetosti, tako pa se bo ravnovesje med hipotalamusom in endokrinim sistemom ponovno vzpostavilo. MOŠKI OB NJEJ, KI ŠE ŽALUJE Kadar se moški znajde ob ženski, ki je žalostna ali vznemirjena, ima pogosto občutek, da bi moral njeno stanje popraviti, četudi za to ni odgovoren. Ker on sam nima te moči, da bi njeno težo naenkrat spremenil v dobro, bo v sebi občutil manj šibkosti in frustracij, če se iz odnosa (nezavedno) odmakne. Prav ta (čustveni) odmik pa bo njej prinesel še večjo stisko, pritisk in občutke, da je v žalosti lahko samo sama in celo to, da je žalovanje ob zgodnji izgubi otroka prepovedano. Naloga moškega v takšni situaciji ni, da ji naenkrat odvzame tisto kar boli, ampak ta, da je ob njej in vztraja tudi takrat, ko ji tečejo solze in ko poskuša že dvajsetič ubesediti svojo bolečino. Da jo objame, posluša, ji pove, da bo vse dobro in ji prav s svojo prisotnostjo in bližino da občutke varnosti in tolažbe. Oba pa bo zelo sprostilo, povezalo in jima dalo izkušnjo, da sta v preizkušnji pravzaprav skupaj, ko bo tudi moški lahko iskreno spregovoril o svojih doživljanjih in razmišljanjih ob izgubi pa čeprav je njegova resnica morda takšna, da je težek dogodek zanj že del preteklosti, da žalosti, tesnobe in razočaranja ne občuti več.  Hormoni, ki jih pri ženskah ciklično izločajo žleze z notranjim izločanjem, zalivajo ženske možgane in vplivajo na delovanje njihovih tokokrogov. Pri vseh ženskah v rodni dobi se možgani vsak dan malo spremenijo. Nekateri deli možganov se mesečno spremenijo tudi za 25 %. Spremembe lahko postanejo zelo burne, vendar jih večina žensk kar dobro obvladuje. Včasih pa so te spremembe tako nenadne in velike, da jih ženska občuti preko pretirane vznemirjenosti, ki jo lahko pripravi do tega, da ne more delati ali se s komerkoli pogovarjati, nenadoma plane v jok ali pa občuti zelo močno jezo, celo agresijo. Še pred dnevi je lahko okoli sebe opazila veliko lepega, potem pa nenadoma vidi prihodnost črno in začne sovražiti sebe in svoje življenje. Kakor hitro se hormnosko ravnovesje v telesu spet spremeni in se ravnovesje ponovno vzpostavi, postane spet najboljša različica sebe. To skrajno delovanje ženskih možganov, ki jo povzroča ciklično delovanje hormonov, imenujemo PMS in zelo nazorno prikazuje, kako se ženski možgani lahko v hipu spremenijo. V tej objavi si poglejmo simptome, vzroke in načine zdravljenja PMS. SIMPTOMI Gre za skupek neprijetnih simptomov, ki se izrazijo pred nastopom menstruacije. Večina žensk pred menstruacijo občuti pomanjkanje moči, brezvoljnost, razdražljivost, potrtost in druge oblike nelagodja. Vse to je naravno in je pogojeno s spustom estrogena in progesterona. Tovrstne spremembe občuti od 50 do 75% žensk in zanje velja, da so ti telesni in čustveni preskoki manj opazni in so za žensko lahko obvladljivi. Pri PMS-u pa gre za izrazitejše in močnejše simptome, ki se pojavljajo na telesnem in čustvenem nivoju in pogosto resno ovirajo vsakodnevno življenje žesnke. Takšne spremembe pa doživlja od 20 do 30% žensk, od teh pa jih kar 10% zaradi simptomov doživlja veliko fizično izčrpanost. Najpogostejši simptomi PMS-ja so: napetost in razdražljivost, utrujenost, jokavost, depresija in anksiozne motnje, nihanje razpoloženja, glavoboli in migrene, težave s koncentracijo, kronična utrujenost ali nespečnost, povečana potreba po hrani ali zmanjšan apetit, občutljivost dojk, vrtoglavice, težave s kožo, težave s težo, napihnjenost, predmenstrualni krči, velika želja po ogljikovih hidratih in sladkarijah. Za PMS je značilno, da se simptomi začnejo vsaj 4 dni pred menstruacijo in ni nujno, da so vsak ciklus enako izraziti, prav tako se pri nobeni ženski ne pokažejo vsi našteti simptomi. Za diagnosticiranje PMS je dovolj prisotnost že enega simptoma, ki pa je močno izražen in ovira žensko funkcionalnost. Simptomi PMS pretežno ali v celoti izzvenijo, ko nastopi menstruacija. PREDMENSTRUALNA DISTROFIČNA MOTNJA Druga oblika PMS-a je t.i. PMDM – predmenstrualna distrofična motnja. Ta izraz se po klasifikaciji bolezni uporablja v psihiatriji, kjer se išče simptome na psihološki ravni. Simptomi PMDM so: napestost, tesnobe, razdražljivost, kronična utrujenost, nespečnost, slabša koncentracija, panični napadi, črne misli, napadalnost in agresija, depresija, misli na samomor in celo poskusi samomora. Za PMDM velja, da mora biti prisotnih najamenj pet simptomov, ki se navadno izrazijo in trajajo teden dni pred nastopom menstruacije. PMS predstavlja tudi veliko tveganje za razvoj depresije in razvoj poporodne depresije. Leta 1987 so namreč našli povezavo med nizko vrednostjo progesterona in zmanjšano vrednostjo serotonina, kar pa predstavlja vstopno mesto za razvoj depresije. VZROK
Vzroki za PMS še niso povsem znani. Pojavil naj bi se zaradi nihanja hormonov, natančneje zaradi prenizke vrednosti progesterona ter nesorazmerja med estrogenom, progesteronom in testosteronom. Pri nekaterih ženskah pa se znaki PMS-a izrazijo kljub temu, da so vrednosti hormonov v mejah normale. Obstaja tudi teorija, da naj bi bil osrednji živčni sistem občutljiv na progesteron, ki se poviša v drugem delu menstrualnega ciklusa. Na razvoj in prisotnost PMS-a pa vsekakor pripomore tudi življenjski slog posameznice, stres, zgodovina družinskih odnosov, prisotnost travm, čustvena občutljivost. PMS se pogosteje izrazi pri ženskah, ki jemljejo hormonsko kontracepcijo, saj ta njihov naravni ritem telesa povsem iztiri in ga umetno spremeni. V obdobju po porodu, po umetnem ali spontanem splavu in po kirurških posegih rodil. Prisotnost simptomov pri PMS-u se stopnjuje s starostjo in po porodih. Genska povezava pri PMS-u ni bila dokazana. DIAGNOZA Samoopazovanje in beleženje menstrualnega ciklusa lahko hitro pokaže hormonsko neravnovesje. Takšni ciklusi nam lahko kažejo odsotnost ovulacje in menstruacije (amenorejo), kapljične rjave ali črne izcedke pred nastopom menstruacije, prekratko lutealno fazo, ki je krajša od 11 dni. Za postavitev diagnize PMS je pomembna tudi ocena psihičnega in čustvenega stanja. Zelo pomemben je tudi podatek, da se simptomi izboljšajo ali povsem izzvenijo ob nastopu krvavitve. Krvne preiskave lahko pokažejo nizke vrednosti estrogena in progesterona, lahko tudi visoko vrednost prolaktina. PMS lahko spremlja tudi druge ginekološke in kronične bolezni, kot so policistični jajčniki, endometrioza in endokrine bolezni. ZDRAVLJENJE Pri zdravljenju je zelo pomembno preveriti življenjski slog ženske in pogledati na tisto področje, ki najbolj kliče po spremembi. Navadno je to sprememba prehrane, iz slabih in pomanjkljivih prehranskih navad do uravnotežene prehrane, gibanje in izogibanje stresu s pomočjo sproščanja, počitka in ukvarjanja s hobiji. Kajenje, pretirano uživanje alkohola in druge odvisnosti se odsvetujejo. V hujših primerih se svetuje tudi začasno jemanje antidepresivov, da se v možganih najprej uredi serotoninsko ravnovesje. V tem primeru pa je priporočljiv tudi proces psihoterapije s pomočjo katere se regulira čustvene in telesne napetosti. Kadar gre za pomanjkanje progesterona, je dodajanje progesterona nujno, da si telo lahko opomore. Progesteron se prejema v obliki oralnih tablet, ki jih pri jemanju navadno svetujejo od 18. dne ciklusa dalje. Vendar pa ta način zdravljenja ne bo učinkovit za ženske, ki imajo cikle daljše od 28 dni in za ženske, ki imajo neredne krvavitve. Najbolj učinkovito zdravljenje je v primerih, ko ženska zna prepoznati nastop ovulacije in s tem lutealno fazo, kar ji omogoča, da bo progesteron jemala natančno, kar pa pripomore k učinkovitemu zdravljenju. Kadar je PMS del drugih bolezni, endometrioza, POCS, endokrine bolezni, je sprva nujno potrebno zdravljenje tega bolezenskega stanja. PMS IN BILLINGSOVA METODA Billingsova metoda ženski omogoča, da s pomočjo spremljanja in beleženja menstrualnega ciklusa prepozna znake in simptome, ki morda kažejo na pomanjkanje progesterona oz. na neravnovesje med estrogenom in progesteronom. Poleg tega pa lahko natančno vidimo v katerem delu ciklusa se določeni simptomi pojavljajo, kar nam pomaga, da lahko simptome, kot so glavoboli, razdražljivost, tesnoba itd., povežemo s ciklusom in s hormonskim stanjem v telesu in jih tako ne obravnavamo, kot posamičen in naključen problem. S tem, ko z beleženjem dobimo vpogled v ženski ciklus, nam to pomaga, da je zdravljenje ciljno usmerjeno, sam pristop in zdravljenje ženske pa je individualno in zaradi tega tudi bolj uspešno.  Endometrioza je hormonsko odvisna, vnetna in kronična bolezen, ki lahko prizadene katerokoli žensko v obdobju plodnosti, od nastopa prve krvavitve pa do obdobja menopavze. Pri endometriozi gre za pojav tkiva, ki sicer pokriva notranjost maternice, tudi zunaj maternične votline, se pravi tam kamor ne spada. Najpogosteje se razrase na površini jajčnika, v medenični votlini, na črevesju, ...
Endometrij se odziva na hormonske spremembe, vsak ciklus se zaradi naraščanja hormonov v krvi zadebeli, ob njihovem padcu pa se prične luščiti, kar je navzven vidno v obliki krvavitve (menstruacija). Tako kot sluznica maternice, je tudi plast endometrija povsod izven nje podvržena hormonskim spremembam in se prav tako zadebeli, odlušči in zakrvavi, vendar pa nima kam odtekati, ker nima izhoda. To povzroča zarastline, izrastke, lezije, ciste in lokalna vnetja, ki lahko povzročajo hude bolečine. Endometrioza najpogosteje prizadene organe v mali medenici, predvsem rodila; jajčnike, jajcevode, maternične vezi, prostor med maternico in črevesjem. V primerih, ko se bolezen razširi, lahko prizadene tudi sosednje organe v mali medenici; črevo, mehur, sečevod, nožnico. Izjemoma se pojavi tudi na mestih zunaj male medenice; slepič, ledvica, trebušna prepona. V redkih primerih pa prizadene celo pljuča in možgane. VZROK Čeprav je endometrioza že dolgo poznana, do danes še niso našli specifičnega vzroka za njen nastanek. Obstaja več teorij o nastanku, vendar nobena ne pojasni vseh vidikov nastanka endometrioze. Najpogostejše teorije o vzroku bolezni so; Retrogradna menstruacija – teorija govori o tem, da kri med menstruacijo skozi jajcevode zateka v trebušno votlino. Te celice se potem razrastejo na drugih organih, kjer se z vsakim ciklom še bolj razraščajo in zgostijo. Implantacija kirurške brazgotine – po operaciji, kot je histerektomija, laparoskopija, carski rez, se endometrične celice prilepijo na kirurški rez in se tam razraščajo. Metaplazija celic – endometriozo na oddaljenih organih pojasnjujejo s potovanjem celic iz stene maternice preko limfe in žil do drugih delov telesa (ledvica, pljuča, možgani). Genetski vzrok – pri ženskah, ki imajo bližjo sorodnico s to boleznijo, je verjetnost endometrioze pet do sedemkrat večja kakor pri drugih ženskah. Vse pogosteje pa je kot vzrok za nastanek omenjena onesnaženost okolja s strupenimi in škodljivimi snovmi, ki vsebujejo estrogen kamor sodi tudi hormonska kontracepcija. SIMPTOMI Simptomov bolezni je veliko, čeprav lahko bolezen poteka tudi brez njih in jo velikokrat odkrijejo tudi po naključju. Stopnja težav ni nujno odvisna od obsežnosti bolezni, že majhno žarišče lahko povzroči močne bolečine in težave, prav tako pa lahko razširjena oblika endometrioze ne povzroča težav. Najbolj opazen simptom je bolečina v spodnjem delu trebuha, ki se lahko pojavlja v ciklih ali pa je kronična. Bolečina je najpogosteje prisotna med krvavitvijo in med ovulacijo. Najpogostejši simptomi endometrioze: boleča menstruacija (dismenoreja), se lahko pojavi že dan ali dva pred krvavitvijo in najpogosteje traja celoten čas menstruacije, boleči spolni odnosi, ki navadno trajajo še 48 ur po njem, kronična medenična bolečina, ki se lahko pojavlja ciklično ali pa je prisotna v času ovulacije in / ali v obdobju krvavitve, težave z zanositvijo so pogoste spremljevalke endometrioze in velikokrat jih odkrijejo takrat, ko ima par težave z zanositvijo. Drugi simptomi so odvisno od lokacije oziroma od prizadetega organa, to pa so lahko še: dolge in močne menstruacije, daljše od 7 dni, težave z odvajanjem (driske in zaprtja, krči in bolečina pri odvajanju, kri v blatu), težave z uriniranjem (boleče in pogosto uriniranje, kri v urinu), slabost in bruhanje, kot posledica hudih bolečin in kronična utrujenost. Te težave se pojavijo ali poslabšajo med menstruacijo. Bolezen se zelo pogosto zamenja z boleznimi s podobnimi simptomi, kot so vnetje rodil, razdražljivo debelo črevo, vnetje mehurja in sečnice. DIAGNOZA Endometrioza spada med najbolj nepojasnjena in pogosto napačno diagnosticirano bolezen. Prisotnost endometrioze ni mogoče zaznati in potrditi na vseh pregledih. V določenih delih menstrualnega ciklusa bo manj prepoznavna in vidna. Velikokrat se zgodi, da bolnico sprva zdravijo za drugo bolezen ali pa preteče veliko časa, da postavijo pravo diagnozo, med tem pa bolezen lahko poškoduje notranje organe. Zgodnje odkrivanje bolezni in pravilno zdravljenje je zato nujno. Bolnice, ki tožijo zaradi hudih bolečin ne jemljejo resno in jih pred postavitvijo prave diagnoze pošiljajo na obravnavo h psihiatru in jim predpisujejo antidepresive. Bolezen pa včasih potrdijo komaj takrat, ko se pojavijo težave z zanositvijo, saj je napredovanje bolezni povzročilo zmanjšano možnost za zanositev. Preiskave, ki lahko potrdijo ali ovržejo endometriozo so: vaginalni ultrazvok, endorektalni ultrazvok, magnetna resonanca, krvni testi, najpogostejša preiskava pa je laparoskopija. ZDRAVLJENJE Idealnega zdravljenja, ki bi vsem bolnicam omogočil dokončno ozdravitev, ni. Zdravljenje bolezni je zelo individualno in je odvisno od stopenj težav, ki jih ima bolnica, lokacije endometrioze, od dolgotrajnosti in obsežnosti bolezni ter od tega ali želi bolnica zanositi. Bolezen se najpogosteje zdravi operativno in s hormoni, ki preprečujejo zadebeljitev endometrija, vendar pa se endometrioza v največ primerih, tudi po tovrstnih zdravljenjih, ponovi. MIT O ZANOSITVI Včasih so verjeli, da lahko nosečnost pozdravi endometriozo zaradi posledice sprememb v delovanju ženskih hormonov. Vendar pa to prepričanje ostaja mit, saj se bolezen po porodu zelo pogosto zopet pojavi. Poleg tega pa mnogo žensk prav zaradi endometrioze težko zanosi. ENDOMETRIOZA IN BILLINGSOVA METODA Billingsova metoda ženskam z endometriozo lahko pomaga na tri načine ... 1. Pomaga pri postavitvi diagnoze, saj je skozi spremljanje ciklusa in z beleženjem mogoče natančno zaznati, kdaj v ciklusu se pojavljajo vmesne krvavitve, kako je z menstruacijami (dolžina in količina krvavitve) in ovulacijami, kdaj v ciklusu se pojavijo bolečine. Takšen natančen vpogled v zgodovino menstrualnih ciklusov zelo pripomore k sumu na bolezen kar spodbudi k temu, da žensko pravočasno napotimo na ustrezne diagnostične preiskave, ki bolezen potrdijo ali ovržejo. 2. Lajšanje simptomov je ciljno usmerjeno, saj se ženske naučijo prepoznati v katerem delu ciklusa imajo največ težav, kar vodi do boljšega obvladovanja bolečin z jemanjem ustreznih zdravil v točno določenem delu ciklusa, kar omogoči ustrezno učinkovanje. Ženska se nauči težave lajšati predno te nastopijo tudi s prilagoditvijo telesne vadbe, prehrane, počitka, ... 3. Poveča možnost za zanositev, saj se pari naučijo natančno prepoznati čas plodnih dni. V določenih primerih odstranitev tkiva zunaj maternice ženskam poveča možnost za zanositev, natančno prepoznavanje časa plodnosti pa možnost zanositve še poveča. Učenje in spremljanje ženske po Billingsovi metodi zahteva individualen pristop. V Sloveniji deluje društvo ENDOZAVEST. Ustanovile so ga ženske, ki iz lastne izkušnje vedo kako je živeti z endometriozo, o bolezni si prizadevajo osveščati javnost in nuditi pomoč ženskam, ki se soočajo s podobnimi težavami. |
|
||||
